Plezanje – Vodnik: Vse informacije o plezanju [na enem mestu]

Plezanje je oblika športa, ki oponaša naravno gibanje. V Sloveniji je zelo priljubljeno, tako v naravnih stenah, kot na umetnih  plezalnih stenah. Plezanje delimo na več zvrsti. Glede na vrsto napredovanja v skali, ga delimo na tehnično, prosto in solo plezanje. Glede na izvajanje, pa ta šport delimo na štiri podzvrsti.

Plezalci se urijo v alpinizmu, športnem plezanju, balvanskem in urbanem plezanju. Tudi te oblike priljubljenega plezanja razvrstimo na več področij, glede na obliko gibanja in glede na to, kje ga izvajamo.

Vrste plezanja

Pri plezanju poznamo štiri glavne panoge, to so alpinizem, športno plezanje, balvansko in urbano plezanje. Pri nas je najbolj priljubljeno in razširjeno športno plezanje, ki je zaradi mnogih umetnih plezalnih sten, vse bolj dostopno širšemu krogu ljudi. Za plezanje seveda potrebujemo tudi posebno opremo, ki jo prav tako delimo glede na zvrsti plezanja:

• Alpinizem: skalno plezanje,  ledno, prosto plezanje, kombinirano snežno ledno in plezanje kombiniranih smeri
• Športno plezanje: po umetnih plezalnih stenah in plezanje v naravnih plezališčih
• Balvansko plezanje: na umetni steni  in na naravnih balvanih
• Urbano plezanje: rekreacijsko plezanje po drevesih in po urbanih objektih

Alpinizem

Alpinizem lahko na grobo razdelimo na letni in zimski alpinizem. To je dejavnost, ki zajema plezanje, smučanje v gorskem svetu in hoja po brezpotjih. Pod letni alpinizem uvrščamo plezanje v večraztezajnih skalnih smereh. Način napredovanja pri plezanju so različni, najbolj poznana sta prosto plezanje in tehnično plezanje. Smeri plezanja so lahko različno opremljene, medtem ko klasični alpinizem zagovarja sprotno nameščanje varovanja in odklanja nameščanje svedrovcev v steno. Daljše smeri, ki so opremljene s svedrovci, običajno spadajo med športno plezanje.

Zimski alpinizem grobo delimo na plezanje snežno lednih in kombiniranih smeri, ledno plezanje, alpinistično smučanje in deskanje. Pod zimski alpinizem lahko uvrščamo tudi turno smučanje in pristopi na vrhove v zimskem času.

Prosto plezanje

Prosto plezanje je način plezanja, pri katerem plezalec na napredovanje uporablja samo svojo moč, znanje, naravne razčlembe, ter trenje, ki ga omogoča stena. Vsi tehnični pripomočki, ki jih plezalci uporabljajo pri prostem plezanju, so namenjeni samo varovanju. Prosto plezanje je edini dovoljen način plezanja pri športnem plezanju, pogosto pa je prisoten tudi v alpinizmu. Pri prostem plezanju mora imeti plezalec veliko znanja.

Poznati mora težavnosti plezalnih smeri, imeti mora primerno opremo, ki jo mora tudi znati uporabljati. Preden se poda v skalo, se mora naučiti samovarovanja, varovanja soplezalca in seveda mora obvladati tehnike plezanja, poznati mora gibanje naveze in kako se pravilno sestopa. Seveda se mora vsak plezalec naučiti samoreševanja in reševanja padlega soplezalca.

Težavnosti posameznih plezalnih smeri pri prostem plezanju

Vsak plezalec mora pred vstopom v steno poznati težavnost posamezne plezalne smeri in svoje sposobnosti, v katero steno se lahko poda. Težavnost posameznih smeri se določa z njihovo medsebojno primerjavo. Poznamo različne lestvice za določanje težavnosti, pri nas je največ v uporabi lestvica Mednarodnega združenja planinskih organizacij UIAA, ki smeri določa z rimskimi številkami o I do XI:

• Težavnost I je lahka smer, kjer je stena dokaj položna, močno razčlenjena in ima veliko oprimkov in stopov. Pri tej težavnosti roke uporabljamo predvsem za ravnotežje, vrv ni nujno potrebna.
• Težavnost II je srednje težko plezanje, kje je stena že bolj strma in moramo pri plezanju upoštevati pravilo treh opor. Priporočljiva je uporaba vrvi, po potrebi zabijemo kline na varovališču.
• Težavnost smeri III je težka smer! Stena je strma in zahteva obvladanje različnih tehnik plezanja. Kline uporabljamo na varovališčih in za vmesno varovanje pri najbolj izpostavljenih delih stene. Od te stopnje naprej uporabljamo tudi vmesne ocene, ki jih označujemo s + ali -.
• Težavnost IV je zelo težko, velika izpostavljenost, vmesno varovanje je že skoraj obvezno.
• Težavnost V je izredno težko, obvezni so vmesni varovalni klini, plezalec mora imeti za to težavnost plezanja že veliko izkušenj.
• Težavnost smeti VI je skrajno težko, plezanje zahteva veliko telesno moč plezalca in tudi veliko telesno vzdržljivost, ki jo dosežemo samo z redno vadbo.
• VII je izjemno težka plezalna smer, ki jo obvlada samo zelo natreniran plezalec, ki mora včasih obvladati že skoraj akrobatsko plezanje.
• Plezalne smeri od VIII do XI so tako težke, da vseh težav skoraj ne moremo opisati. Tukaj se težavnost stopnjuje in je primerno samo za vrhunske alpiniste.

Skalno plezanje

Skalno plezanje je za mnoge plezalce osnovna aktivnost, ki se odvija v kopnih skalah. Plezalci plezajo v smereh, na kratko, sklano plezanje je nastajanje in ponavljanje plezalnih smeri v skalnih stenah. Če smo začetnik in šele želimo spoznati skrivnostni svet skal, potem je najboljše, da se vpišemo v alpinistično šolo. Tam se bomo naučili vse , kar nas čaka v gorah in opravili bomo prve skupne ture v gore. Tako bomo spoznali tudi kasnejše soplezalce, kar je zelo pomembno, saj ni vseeno s kom se podamo plezati. Soplezalcu moramo popolnoma zaupati, saj bo v njegovih rokah pogosto naše življenje.

Ko se podamo v skalo, moramo obvladati vrvne veščine, različne načine reševanja padlega soplezalca, osnove prve pomoči in obvladati  moramo tudi tehnično plezanje. Vse to pa seveda pričakujemo tudi od soplezalca in ko bomo našli takšnega, mi vse to obvlada in se z njim razumemo, nas čaka veliko preplezanih smeri.

Ko se odpravimo plezat, gremo najprej na začetek smeri, to je mesto, kjer je vstop v skalo. Od tukaj moramo za nadaljevanje začeti plezati in se varovati. Na tem mestu se tudi pripravimo na plezanje. Na tem mestu je tudi čas, da si damo na glavo čelado, če tega nismo storili že prej. Obujemo si plezalnike in  plezalni pas, na katerega razvrstimo vso opremo, ki jo bomo potrebovali v skali. Plezalno vrv nekajkrat močno premečemo in se nato navežemo nanjo.

Varovanje pri skalnem plezanju

Pri navezovanji pri skalnem plezanju se najpogosteje srečamo z vozlom osmico, ki ga lahko naredimo kjerkoli na vrvi. Za navezovanje pa uporabljamo vpleteni vozel osmico, ki ga naredimo na koncu vrvi. Zaključimo ga z varovalnim vozlom, ki naj bo čim bližje vpletenega vozla osmice. Prosti konec vrvi, ki izhaja iz varovalnega vozla, mora biti dolg 10 -15 premerov vrvi. Navežemo se okoli kravatnega vozla na traku, ki povezuje prsni in sedežni plezalni pas. Vir: Jani Bele, Priročnik za gibanje v gorah

Ko vse pripravimo, smo pripravljeni na plezanje. Plezalci po nekem svojem dogovoru določijo tistega, ki bo začel plezanje s prvega raztežaja, vendar mora še pred plezanjem varujoči urediti varovališče. Izrazi pri plezanju in varovanju:

• Stojišče je prostor, kjer stoji oseba, ki varuje soplezalca.
• Sidrišče so med seboj povezani klini, se pravi pritrdilne točke na stojišču, ki služijo samovarovanju in varovanju soplezalca.
• Varovališče je stojišče s sidriščem. Sidrišče najlažje izdelamo takrat, ko imamo na razpolago popolnoma zanesljivo pritrdilno točko, na primer sklano uho, klin svedrovec ali mogoče drevo. Najprej vedno poskrbimo za samovarovanje. V pritrdilno točko vpnemo vponko z matico in vanjo z bičevnim vozlom vrv, ki gre od nas. Tudi pri bičevnem vozlu poznamo izvedbo z vpletanjem in izdelavo z eno roko. Vrv med nami in vponko naj bo rahlo napeta, dolga pa toliko, da je vponka še vedno v dosegu naših rok.

Ledno plezanje

Ledno plezanje je precej mlada veja alpinizma, ki ga alpinisti izvajajo na ledu, ki nastane v skalah, najpogosteje so to mogočni slapovi, ki se pozimi spremenijo v ledene skulpture. To je zahteven in nevaren šport, ki se ga lahko lotijo samo najbolj izkušeni plezalci. Za ocenjevanje težavnosti plezanja zaledenelih slapov, se uporablja ocena za tehnično težavnost in oceno za zahtevnost. Pri tehnični težavnosti se ocenjuje samo najtežji raztežaj, z arabskimi številkami, od ena navzgor. Vendar ocena težavnosti ni edino merilo za ledno plezanje. Upoštevati moramo tudi zelo pomemben dejavnik, to je kvaliteta ledu. 

Če plezamo po trdnem vodnem ledu, ki ima rahlo površinsko vlažnost, potem bo cepin verjetno zagrabil že pri prvem udarcu. Kadar pa plezamo po krhkem ledu, se nam bodo pod udarcu cepina krušili celi krožniki ledu. Pri tankem ledu ali pol žledu, plezalnih cepinov verjetno ne bomo več uporabljali. Prav tako moramo biti s plezalnimi cepini previdni pri mokrem in prhkem ledu. Pri ocenjevanju težavnosti, se včasih uporabljajo tudi črke. Črka M pomeni kopni del smeri, črka X pomeni nevarnost porušitve, Črka R je tanek led in slabo varovanje.

Oprema za ledno plezanje

Za ledno plezanje potrebujemo posebno opremo:

• Plezalni cepin za ledno plezanje ima do 50 cm dolgo ratišče, ki je namenjen samo za plezanje v strmem snegu in ledu. Ima ukrivljeno ratišče, kar zmanjša možnost poškodbe prstov ob udarcih v led. Pri cepinu za ledno plezanje, je tudi okel bolj ukrivljen, kot pri navadnem cepinu. Prav tako moramo imeti možnost, da lahko okel pri cepinu zamenjamo, kar nam pride prav, če se okel zlomi ali pa je potrebno njegovo obliko prilagajati različnim vrstam ledu. Zaradi tega vedno na plezanje s sabo vzamemo rezervni okel in pribor za montažo. Pri lednem plezanju se uporabljata najmanj dva plezalna cepina, eden mora biti s kladivom.
• Pri lažjih vzponih zadoščajo dereze, ki jih uporabljamo za hojo po snegu. Za težje ledne vzpone pa uporabljamo posebne dereze za ledno plezanje, ki so toge in z zamenljivimi sprednjimi zobmi.
• Pri lednem plezanju uporabljamo cevaste ledne kline, ki imajo goste navoje in jih nameščamo v led z zabijanjem. Vedno vzamemo s seboj tudi nekaj skalnih klinov. 

Izdelava varovališča v ledu in tehnike plezanja

Za stojišče si vedno izberemo prostor, na katerem udobno stojimo. Če ne najdemo naravnega prostora, ga naredimo. Najbolje je, da je stojišče izven smeri, kjer bo soplezalec nadaljeval s plezanjem, da smo varni, če bo pri plezanju sprožil kose ledu. Cevasta ledna vijaka uvijemo v led v določeni medsebojni razdalji in ju povežemo z neskončno zanko, na kateri naredimo na daljšem kraku kravatni vozel. Soplezalca varujemo isto kot pri kopni skali. 

Pri plezanju plezalni cepin primemo za ratišče tik nad konico, naravnost skozi zapestno zanko. To nam omogoča, da pri plezanju prenesemo del teže na zapestje. Zaradi takšne obremenitev, se okel še bolj zažre v led. 

Rokavice za ledno plezanje naj bodo iz posebnega materiala, ki se dobro oprijema ratišča. Zamah, s katerim zapičimo plezalni cepin v led, izvedemo iz komolca, tik preden pa se okel dotakne ledu, pa še iz zapestja, saj damo s tem oklu pravi kot zasaditve. Če bomo zamahnili iz ramena, nas to lahko spravi iz ravnotežja, ki je v ledenem slapu že tako rahlo. 

S prvim zamahom s cepinom ponavadi odstranimo zgornjo plast ledu. Plezalni cepin se običajno dobro oprime šele pri naslednjih udarcih. Pri udarcih po ledu moramo biti pozorni, da poskusimo vedno udariti na isto mesto. Začetniki imajo pri tem kar neka težav, posebej desničarji, pri udarcih z levico. Pri natančnosti udarcev ima veliko vlogo pogled, s katerim nikoli ne begamo po ledu, temveč ga vedno osredotočimo na točko, kamor nameravamo zapičiti okel. 

Plezalnih cepinov ne nameščamo preblizu skupaj, da se ne odkruši cela plošča ledu. Okel izvlečemo iz ledu tako, da ga premikamo gor in do ali noter in ven, nikoli pa levo in desno. Če ne gre drugače, potem izklešemo okel z drugim plezalnim cepinom, prej se moramo zavarovati z lednim vijakom. 

Konice derez zabijemo v led z rahlim brcanjem, poskusimo jih namestiti čim bolj pravokotno na podlago. Včasih zadošča, če dereze samo položimo na led in pod našo težo same dobro zagrabijo. Pri plezanju po ledu, upoštevamo pravilo treh opor, pri katerem glavno delo opravljajo noge. 

Različne tehnike lednega plezanja

Pri lednem plezanju uporabljamo različne tehnike, ki jih vedno prilagajmo nagibu slapu in tudi njegovim oblikam. Najbolj razširjena tehnika lednega plezanja tista, pri kateri izmenično nameščamo plezalni cepin in se dvigujemo z nogami. Najprej zapičimo plezalni cepin, naredimo korak višje, zapičimo drugi cepin više, kot je prvi in se dvignemo z drugo nogo. 

Kadar plezamo v bolj strmem ledenem slapu, potem zapičimo plezalna cepina v isti višini, vendar vseeno ne preblizu skupaj. Nato naredimo nekaj kratkih korakov, da pridemo z rameni do višine glav cepinov, ki ju potem spet zapičimo više. Ko zapičimo cepin v led, telo rahlo usločimo navzven, pri vzpenjanju z nogami pa se s celim telesom odmaknemo od ledu.

Kadar plezamo v navpičnem ledu, opravljajo glavno delo roke. Plezalna cepina zapičimo čim više in na iztegnjenih rokah delno visimo v zapestnih zankah. Z nogami poskušamo priti čim višje, potem sledi istočasno dvig na nogah in poteg z rokami, s katerimi se dvignemo više. Položaj visenja na iztegnjenih rokah v zapestnih zankah, je primeren tudi za počivanje v lednem slapu. 

Nameščanje vmesnega varovanja v zaledenelih slapovih ima zelo velik pomen. Vijak uvijemo v led pred težavnim mestom, kjer še brez težav stojimo. Plezalni cepin zapičimo v led in držimo zanj. Z drugim cepinom očistimo mesto, kjer bomo namestili vijak in izdolbemo luknjico. Potem zapičimo še ta cepin in čez okel napeljemo vrv, ki poteka do varujočega. S tem se zavarujemo, čeprav ne čisto sigurno. Nato roko vzamemo iz zapesten zanke, cepin za vsak primer privežemo z vrvico v plezalni pas in začnemo v višini prsi uvijati vijak. 

Športno plezanje

Športno plezanje je oblika plezanja, ki je najbolj priljubljeno v dveh oblikah, to je plezanje po umetnih plezalnih stenah in plezanje v naravnih plezališčih. Na tekmovanjih udeleženci sodelujejo v različnih panogah. Pomerijo se v težavnostnem plezanju, hitrostnem plezanju in plezanju na balvanih.

Športno plezanje je vsekakor najbolj varna oblika plezanja, saj se vedno pleza z vnaprej nameščenim varovanjem. Napor pri športnem plezanju je bolj usmerjen na fizični vidik in tehniko, zaradi tega tudi prihaja do manj poškodb. 

Športno plezanje po umetnih plezalnih stenah

Prvo umetno plezalno steno so zgradili med leti 1938 in 1940. To je bila osem metrov visoka skalna tvorba, ki je bila zgrajena iz gladkih granitnih blokov. Njen namen je bil izključno za učenje in vadbo plezanja.  Pri ponudniki prodaje umetnih plezalnih sten se pojavijo okoli leta 1970. Pri izdelavi plezalnih sten so se trudili, da bi čim bolj posnemali stanje skal v naravi. Te prve umetne plezalne stene so bile večinoma zgrajene iz betonskih plošč.

Razni dodani reliefi, pa so predstavljali oprimke in stope. Žal se pri teh stenah ni dalo spreminjati plezalnih smeri. Čeprav so bile te stene drage za izdelavo, niso bile preveč zanimive, saj so se plezalci hitro naveličali plezanja po vedno istih smereh. Zaradi tega je takšen način gradnje umetnih plezalnih sten izzvenel okoli leta 1980. 

Po tem času pa je razvoj izdelave umetnih plezalnih sten hitro napredoval. V letu 1988 smo prvo umetno steno dobili tudi Slovenci. Postavili so jo v Domžalah, vendar je delovala samo šest let, saj so nato komunalni center, kjer je stala, podrli. 

Kakšne so prednosti in slabosti umetnih plezalnih sten?

Športno plezanje je s postavitvijo umetnih plezalnih sten, vsekakor postalo dostopno širšemu krogu ljudi. Do takrat se je športno plezanje odvijalo v ozkem krogu alpinistov, ki seveda nadvse cenijo pristen stik s skalo. Vendar se je plezanje kljub temu preselilo v nižino in tudi v zaprte prostore. Plezanje je šport v naravi in zaradi tega so plezalci v veliki meri odvisni od vremenskih razmer.  Dobro vemo, da je slabo vreme v skali lahko smrtno nevarno. Zaradi tega je najbolj pomembna prednost umetnih plezalnih sten, vsekakor zaščita pred vremenskimi vplivi. 

Plezanje je nevaren šport! Mnogo alpinistov se kljub velikim izkušnjam v steni ponesreči. Nesreče se pogosto dogajajo zaradi vremenskih vplivov ali zaradi drugih dejavnikov. Športno plezanje je vsekakor najbolj varna oblika plezanja, še bolj varno pa je plezanje na umetnih plezalnih stenah. Če so stene izdelane po vseh predpisanih standardih in če tudi plezalci uporabljajo predpisano varnostno opremo, potem prihaja resnično do malo poškodb. 

Zelo velika prednost umetnih plezalnih sten je tudi lažja dostopnost. Športni plezalci ne porabijo več toliko časa samo za to, da pridejo do lokacije plezanja. Čeprav alpinisti pogosto pogrešajo naravno skalo, jim umetne stene nudijo možnost varnega plezanja in tudi pogostejše treninge. 

Športno plezanje na naravnih plezališčih

Zgodovina športnega plezanja ima vse temelje v naravnih plezališčih. Prva naravna plezališča v Sloveniji, so nastajala tam, kjer so bile plezalne stene najbolj vidne. To so bile izrazite skale, na območjih, kjer je bila skala kompaktna in je bila lokacija tudi lahko dostopna. Kratek dostop je bil pomemben zaradi lažjega opremljanja plezalnih smeri. Največ takšnih plezališč so opremili na območju Krasa, Kraškega roba in na Gorenjskem. 

Najbolj poznana športna naravna plezališča so prav gotovo plezališče črni Kal, ter Osp z Babno in Mišjo pečjo. Prvo plezališče, ki je bilo zavarovano s svedrovci in tako varno za plezanje, je bil Turnc. To plezališče je bilo pri Ljubljani in je bilo prvo plezališče, ki vadišče za ljubljanske alpiniste in plezalce, ki so se kasneje podali v skale v visokogorju. 

Kako poteka plezanje v naravnih plezališčih in kakšno opremo potrebujemo?

Plezanje v naravnih plezališčih je vse bolj priljubljeno, poleg tekmovalnega, je tudi vse več rekreativnega plezanja. Seveda ni potrebno poudarjati, da se v skalo ne podamo brez ustreznih izkušenj. V Sloveniji imamo zelo veliko plezalnih šol, kjer se lahko vsak posameznik nauči osnov plezanja. Šele ko poznamo osnove plezanja, gremo z inštruktorjem na prve plezalne podvige.

Kaj potrebujemo za plezanje v naravnih plezališčih? Osnova osebna plezalna oprema zajema:

• plezalnik
• vrečka za magnezijo
• plezalni pas
• kompleti
• vponka z matico
• prva pomoč
• čelada
• plezalno kladivo
• najlonski trakovi in pomožne vrvice

V skali se moramo seveda varovati, zato potrebujemo osnovno varovalno opremo: plezalna vrv, plezalni pripomočki, sistemi, osmica, ploščica, reverso, klini, zatiči in metulji. To je seveda samo osnovna varovalna oprema, izkušeni plezalci za varovanje uporabljajo tudi druge pripomočke. 

Kako poteka opremljanje naravnih plezališč?

Opremljanje naravnih plezališč je vsekakor odgovorno, zahtevno in tudi zamudno delo. Z ustreznim opremljanjem naravnih plezališč, omogočamo varno plezanje širšemu krogu ljudi. Pri nameščanju opreme se moramo držati točno določenih pravil, izbirati moramo optimalna mesta za svedrovce.

Pri tem moramo upoštevati tudi natančen in dosleden postopek nameščanja svedrovcev po specifikacijah proizvajalcev. pri nameščanju varovalne opreme plezalne smeri, moramo paziti tudi na estetski videz naravnega plezališča. 

Balvansko plezanje

Balvansko plezanje ali balvaniranje, je plezanje po manjših skalah ali po umetnih plezalnih stenah. Angleški izraz za balvansko plezanje je bouldering, v pogovornem jeziku pa slišimo tudi izraz bolderiranje. Glavna značilnost balvanskega plezanja je ta, da plezalci plezajo brez uporabe vrvi, na nizkih balvanih. Poznamo balvansko plezanje na naravnih skalah in plezanje na umetnih balvanih.

Ta zvrst športa je bila prvotno namenjena za trening plezanja v navezi na nižjih skalah, da so plezalci lahko vadili na varni razdalji od tal in tako preprečili poškodbe pri morebitnih padcih. Kmalu se je balvansko plezanje spremenilo v v ločeno disciplino, s tem pa se je močno povečalo število umetnih plezalnih sten, ki plezalcem omogočajo trening v vseh vremenskih razmerah. 

Balvansko plezanje v naravnih plezališčih

Balvansko plezanje v naravi, se odvija na balvanih, ki praviloma niso višji od doskočne višine. Zaradi tega pri padcu običajno ne pride do hujših poškodb. V naravi je seveda možnost poškodb večja, saj plezalce pri doskoku ne varuje varovalna blazina. V naravi se balvansko plezanje ločuje glede na vrsto skale v kateri se pleza. Balvani iz granita imajo dolge razpoke in plošče, medtem ko so kamniti peščenjaki znani po strmih previsih in pogostih vodoravnih prelomih.

Pogosto se pleza tudi na balvanih iz apnenca ali vulkanske skale. Balvansko plezanje v naravi je razvito po celem svetu. Najboljša naravna balvanska plezališča v Ameriki so v Hueco Tanks v Teksasu, Mount Evans v Koloradu in še mnoga druga priljubljena plezališča.  V Evropi se plezalci radi podajo Fontainebleau v Franciji, Albarracin v Španiji, zelo priljubljena pa so tudi Slovenska plezališča. 

Balvansko plezanje  Albarracin v Španiji:

Vpliv balvanskega plezanja na naravo

Balvaniranje v naravnih skalah, lahko čez čas povzroči poškodbe rastlin, ki rastejo na balvanih. To so predvsem mah in razni lišaji. Do poškodb pride zaradi tega , ker plezalec namerno čisti skalo, da pride do boljšega oprijema. Prav tako lahko nenamerno poškoduje rastlinje zaradi večkratne uporabe oprimkov in opornikov. Prav tako se poškoduje rastlinstvo na tleh pod balvanom, saj se tam zadržuje večje število ljudi, ki teptajo travo in druge rastline.

Prav tako pogosto pride do erozije zemlje na poteh, ki peljejo do balvanov. Pogosto pa plezalci pod balvani tudi odkopljejo manjše skale, da preprečijo udarce pri padcih. Skale lahko poškoduje tudi večkratna uporaba plezalne krede, posebej na skalah iz peščenjaka ali drugih poroznih vrst kamnin. Poleg vsega tega plezalci v okolici plezališč puščajo odpadke ali se celo neprimerno obnašajo. Zaradi tega, so mnogi lastniki zemljišč prepovedali dostop do priljubljenih in množično obiskanih balvanov. 

Balvansko plezanje na umetnih plezalnih  stenah

Balvansko plezanje je plezalni slog, kjer je predvsem poudarjena dinamika gibanja in moč. Pri športnem plezanju se bolj poudarja vzdržljivost, ki je poleg moči in psihične pripravljenosti potrebna za dolge ure v skali.

Tudi pri balvanskem plezanju na umetnih plezalnih stenah, se plezalec osredotoča predvsem na posamezne gibe ali na kratka zaporedja gibov. Narava balvanskega plezanja je običajno kratka in zelo podobna reševanju problemov. Zaradi tega se je balvanskih smeri prijel naziv problemi. Na umetnih stenah lahko smeri postavimo poljubno in v neskončnih kombinacijah, kar v naravi ni mogoče.

Pri balvanskem plezanju na umetnih stenah, se plezalci dvignejo največ do 5 metrov. Za varovanje so na tleh položene varovalne blazine, ki jih imenujemo chrash pad. Te blazine ob morebitnem padcu ublažijo poškodbe. Pri plezanju plezalca varuje tudi spremljevalec, ki ob padcu s pomočjo rok usmeri padec na blazine. 

Oprema za plezanje na umetnih balvanskih plezalnih stenah

Za klasično plezanje potrebujemo precej opreme, predvsem vrvi, ki se jih moramo naučiti uporabljati. Pri balvanskem plezanju na umetnih plezalnih stenah, pa potrebujemo malo opreme. Osnovna oprema za balvanske plezalce :

• Magnezijo v prahu, ki preprečuje potenje rok
• Blazina za blaženje padcev, ki jo plezalci položijo na tla pod plezalno steno. Debele, penaste blazine, lahko plezalci položijo tudi pod balvane v naravi in s tem poleg ublažitev padca tudi izravnajo neraven teren.
• Med osnovno opremo za balvansko plezanje spadajo tudi plezalni čevlji, ki služijo za boljši oprijem v skali, tako naravni kot umetni. 
• Pogosto pri plezalcih na umetnih stenah vidimo tudi uporabo najlonskih krtačk, ki služijo za čiščenje magnezije z oprimkov.
• K osnovni opremi za balvansko plezanje lahko prištevamo tudi športna in udobna oblačila. 

Pravila balvanskega plezanja na umetnih stenah

Tekmovalno balvansko plezanje ima točno določena, stroga pravila, vendar se moramo tudi rekreativni plezalci, ki obiskujemo umetne plezalne stene, držati določenih pravil. Balvansko plezanje v naravi se odvija na nizkih skalah, na umetnih plezalnih stenah pa se pleza na nizke stene, pod katerimi so nameščene varovalne blazine. 

Za uspešen vzpon na umetni plezalni steni, moramo priplezati na vrh balvanskega problema. Plezamo po določenih oprimkih enake barve, pri tem je pomembno, da začnemo plezati pri določenih začetnih oprimkih in končamo plezanje na določenih zaključnih oprimkih. Pri plezanju lahko oprimke tudi spuščamo, ni potrebno, da se dotaknemo vseh oprimkov, prav tako lahko poljubno menjamo kombinacijo gibov pri plezanju. 

Urbano plezanje

Urbano plezanje ali nočno plezanje (slengovsko in angl. tudi “buildering”) je plezanje, ki se izvaja (po navadi) po zunanji strani stavb in drugih umetnih struktur, kot so npr. obzidja, mostovi, razni kipi ipd. Slengovski izraz buildering, ki ga urbani plezalci večkrat uporabljajo, je zloženka iz angleških besed »building« (stavba) in »bouldering« (balvansko plezanje).

Kako izvajamo urbano plezanje?

Urbano plezanje je precej podobno balvanskemu plezanju, vendar pri balvasnkem plezanju plezalci preplezajo manjše skale in umetne plezalne stene, medtem ko gre urbanem plezanju za plezanje na visoke zgradbe in skulpture, večinoma brez varovalnih pripomočkov. Slednje velja tudi za bolj nevarno obliko plezanja, predvsem če se plezalci podajajo na podvige brez varovalnih pripomočkov. 

Čeprav je urbano plezanje pogosto individualen šport, je v zadnjem času opaziti, da urbano plezanje izvajajo plezalci tudi v skupinah. Tako kot pri bolj tradicionalnemu športnemu plezanju, tudi urbani plezalci plezajo v nove smeri in na novih površinah ter jih ocenjujejo po težavnostnih stopnjah.

Generacije plezalcev, ki niso imele možnosti trenirati plezanje na notranjih umetnih stenah, so se morale znajti drugače.  Tako so plezalci za trening izkoristili vse kar so lahko – tudi dele stavb, obzidij, mostov in drugih umetnih struktur.

Urbano plezanje je zaradi svoje adrenalinske narave izjemno zanimivo za gledalce, zato se na družabnih omrežjih najde veliko video posnetkov vrtoglavnih plezalnih podvigov na vrh nebotičnikov.

Spektakularne urbane vzpone, kot je prosto osvajanje nebotičnikov, navadno izvajajo samostojni izkušeni plezalci, ki velikokrat pritegnejo velike množice mimoidočih opazovalcev ter medije. Vendar pa so tovrstni plezalci redki.

Kje lahko izvajamo urbano plezanje?

V Sloveniji najdemo kar nekaj različnih lokacij, kjer je omogočeno urbano plezanje, in med plezalci veljajo za zelo priljubljene. Vendar pa plezalci ne želijo izpostavljati teh lokacij, saj ne želijo, da bi prišlo do preobremenjenosti.

Medtem, ko večina lastnikov objektov in zemljišč te aktivnosti ne odobrava, nekateri, kot na primer Koloradska univerza v Boulderju ter Univerza Tufts, urbanemu plezanju na mnogih krajih ne nasprotujejo oz. ga dovoljujejo.

V tujini so med znanimi lokacijami za urbane plezalce predvsem naslednja mesta in države:

• Cambridge Univerza, Anglija
• Oxford Univerza, Anglija
• Danska
• Nemčija
• Rotterdam, Nizozemska
• Milano, Italija – Street Boulder Contest
• Vancouver, Kanada
• Univerza Kalifornia, Berkeley
• Montréal

Urbano plezanje plezalcev iz ZDA, kjer je ta oblika plezanja najbolj popularna:

Ali je urbano plezanje dovoljeno?

Če se plezalec loti urbanega plezanja na veliki višini, brez uporabe vrvi in varovalnih pripomočkov, je lahko tovrstna dejavnost zelo nevarna in prepovedana, zato se takšnega plezanja večinoma lotevajo ponoči.

Urbano plezanje je kot zvrst plezanja, ki se odvija v relativno nevarnih pogojih in brez varovalnih pripomočkov, prepovedano. Urbano plezanje, ki ga izvajajo mojstri – plezalci po zgradbah brez dovoljenja, so po končanih podvigih pogosto tarča policije.

Urbano plezanje je torej dovoljeno, samo v primeru plezanja z varovalnimi pripomočki in z dovoljenjem lastnikov zgradb oz. plezalnih površin. 

Znani urbani plezalci in njihovi dosežki

Iz preteklosti je svetovno znanih več urbanih plezalcev. Med najbolj znanimi so:

• Alain Robert je dosegel svetovni sloves in velja za najuspešnejšega urbanega plezalca. Leta 2011 se je povzpel na najvišjo stavbo na svetu, 830-metrski stolp Burj Khalifa v Dubaju. Ob tej priložnosti je uporabljal varnostni pas in vrv, vendar je bila večina njegovih vzponov brez varnostnih vrvi in pripomočkov. Druge znane zgradbe, na katere se je Robert povzpel, so: Empire State Building v New Yorku, most Golden Gate v San Franciscu, stolp Sears v Chicagu, stolp Jin Mao v Šanghaju, Torina Doha v Dohi, Tajpej 101 na Tajvanu in vsak stolp Petronas v Kuala Lumpurju v Maleziji. Preplezal je tudi številne znane znamenitosti, vključno z Eifflovim stolpom in stolpom Montparnasse v Franciji ter Sidnejsko opero v Avstraliji. Roberta so aretirali na vrhu številnih večjih zgradb, na katere se je povzpel. Rodil se V Franciji leta 1962 kot Robert Alain Phillipe, v javnosti pa je znan kot “francoski pajek” in “človeški pajek”.
• V 80. letih prejšnjega stoletja je Dan Goodwin, imenovan SpiderDan ali Skyscraperman, v zagovoru za gasilsko gašenje in reševanje na višinah, osvojil številne najvišje zgradbe in strukture na svetu, vključno s stolpom Sears, Johnom Hancock Centrom, Severnim stolpom Svetovnega trgovinskega centra, centralni kompleks Parque v Karakasu v Venezueli in stolp CN v Torontu v Kanadi. Leta 2010 je Goodwin, se je povzpel kalifornijski šestnadstropni stolp tisočletja, da bi opozoril na nevarnost in nezmožnost opravljanja gašenja gasilskih služb, ki morajo v zgornjih nadstropjih nebotičnikov izvajati reševalne akcije.
• George Willig, ki se je povzpel na Južni stolp Svetovnega trgovinskega centra leta 1977. Tako kot Alain Robert je bil znan tudi kot “Spider-Man
• John Ciampa, ki je plezal med letoma 1942 in 1952. Bil je kaskader in zabavljač, znan pa je bil tudi kot “Leteči fantom” in “Brooklyn Tarzan”.
• James A Dearing, ki je leta 1923 osvojil okrožno sodiče Rutherford, a je po končanem vzponu usodno padel.

Poleg naštetih je še mnogo znanih plezalcev, večinoma vsi prihajajo iz ZDA. Žal pa se njihovi podvigi niso končali vedno srečno.

Zgodovina urbanega plezanja

Začetki urbanega plezanja segajo v leto 1895, ko se je veliki alpinist Geoffrey Winthrop Young začel vzpenjati po strehah univerze Cambridge v Angliji, da bi dokumentiral škodo, ki so jo povzročali študentje z uničevanjem univerzitetne arhitekture. Uspelo mu je, in napisal ter objavil je tudi priročnik urbanega plezanja za Trinity College.

Leta 1905 je Harry H. Gardiner začel plezati po stavbah. Uspešno je preplezal več kot 700 stavb v Evropi in Severni Ameriki, običajno pa je nosil navadna ulična oblačila in plezal brez posebne opreme.

V letih od 1915 do 1920 je urbano plezanje v New Yorku doseglo vrhunec. Pred letom 1915 je bilo v New Yorku malo nebotičnikov, po letu 1920 pa so mestne oblasti sprejele zakone o prepovedi urbanega plezanja. V tej dobi je več drznih plezalcev plezalo po visokih stavbah, in nekaj se jih je tudi smrtno ponesrečilo.

Od leta 2008 je urbano plezanje postalo priljubljeno med najstniki in mladimi v vzhodnoevropskih državah, vključno z Rusijo in Ukrajino. Posnetke svojih dosežkov so delili na video portalih, kot je YouTube.

Med odmevnimi plezalnimi podvigi je tudi mladenič, ki je avgusta 2016 poskušal s plezalno opremo in drugimi nevarnimi pripomočki, doseči 68-nadstroje Trumpovega stolpu v New Yorku; policisti so ga prijeli v 21. nadstropju.

Identifikacija prvega rekreativnega ali profesionalnega urbanega plezalca pa še vedno ostaja uganka, vendar pa na Cambridgeu, za prvotnega pionirja velja Geoffrey Winthrop.